Sodišče: kako je nekje potrebno potegniti črto

Sodišče: kako je nekje potrebno potegniti črto

Konteksti (Tomaž Bešter), 21. avgust 2019 ― vir slike: miszalozba.com Tokrat imam pred seboj branje, ki zaključuje tisto mini trilogijo knjig, ki v neki ključni maniri vključujejo sodišča. Po Živem pesku, kjer smo imeli opravka s katastrofo, ki so jo povzročili mladoletniki na švedski šoli in spremljali odvijanje zgodbe na sodišču, sem prejšnjič še z mnogo večjim veseljem zagrizel v Vielovo esejistično in eksistencialistično spisano miniaturko o življenju, ki ga je na glavo obrnil prevarant in za to tudi plačal, o upravičenosti tega plačila pa smo s sodnikom skupaj odločali tudi mi. To pot gremo globlje v drobovino delovanja sodišč, odvetnikov, razmišljanja sodne veje oblasti na več nivojih in vsega, kar njihove odločitve vlečejo za sabo. Pred seboj imam knjigo Igorja Karlovška, Sodišče, ki so ga izdali pri založbi Miš. Igor je prekaljeni, izkušeni avtor mnogih knjig, tudi na Kontekstih sem ga bral v mladinskem čtivu Preživetje, v katerem je precej spretno združil elemente pustolovščine, kriminalke in problemskega branja za mlade. Tule se je lotil pisanja za starejšo publiko. Napisal je relativno kompleksen roman, ki v središče jemlje zgodbo o razvoju prijateljstva med dvema pravnikoma, ki sta si karakterno povsem različna in imata povsem drugačna ozadja, vseeno pa ohranjata tesno prijateljstvo; in primer streljanja v Jurkloštru, za katerega pravzaprav vemo, kdo ni kriv, a za zgodbo je pomembno predvsem to, da se v primeru, ki se leta in leta vleče na sodiščih na nasprotnih bregovih znajdeta prav naša glavna junaka, prijatelja in njuna okolica. A tu je tudi zgodba o politiki, gospodarstvu, korupciji, poznanstvih, družini, preteklosti in izgradnji naše družbe na temeljih oportunizma, denarja in zvez, ki gredo tudi onkraj meja Slovenije. Zato si branje zasluži pozornost: opozarja na gnilobo družbe, trhle vezi, ki z denarjem podprto začasnostjo za prihodnost ne pomeni nič dobrega, v glavi pa zapušča premislek o propadu vrednot, ki ima rešitev zgolj v pokončnih posameznikih, dasiravno so ti preveč
Marjan Strojan: Hribi, oblaki, lepe pozdrave / Sanja Pregl: Izgubljene dvojine

Marjan Strojan: Hribi, oblaki, lepe pozdrave / Sanja Pregl: Izgubljene dvojine

ARS S knjižnega trga, 19. avgust 2019 ― Graham Swift: Materinska nedelja / razprava Urške Perenič o romanu Luize Pesjak Beatin dnevnik V oddaji S knjižnega trga nas čakajo pesniška zbirka Marjana Strojana Hribi, oblaki, lepe pozdrave, roman Sanje Pregl Izgubljene dvojine, roman Grahama Swifta Materinska nedelja in razprava Urške Perenič o romanu Luize Pesjak Beatin dnevnik. Recenzije so napisali Goran Dekleva, Ana Hancock, Tonja Jelen in Iztok Ilich.
353. člen kazenskega zakonika: tisoč devetsto petdeset dni in nato vsi tisti, ki sledijo

353. člen kazenskega zakonika: tisoč devetsto petdeset dni in nato vsi tisti, ki sledijo

Konteksti (Tomaž Bešter), 9. avgust 2019 ― vir slike: emka.si Nekje prav naslednje leto bo minilo okroglih 30 let, odkar je fenomenalni Nick Cave z vrsticami Come sail your ships around me/ And burn your bridges down/ We make a little history baby/ Every time you come around pel v nesmrtni The Ship Song. Ne glede na to, da poje o ljubezni, me je branje, ki sem a pred časom držal v rokah, spomnilo prav nanjo. Sedaj odzvanja, še posebej sedaj, ko te vrstice pišem ob zvokih plovil, ki si utirajo pot prek morskih valov. V prihodnost, novo sedanjost, novi trenutek. Ker to je tudi pesem o trenutku. Trenutku odločitve, ki pod preprogo večnosti pomede preteklost in ji nadane poteze za nadaljnje možnosti. Te se zdijo pravilne, kljub temu, da marsikaj pravi temu nasprotno. In tako je tudi s tem branjem. V 109. izdaji Modernih klasikov, ki jim vedno znova ponudim priložnost za spoznavanje novih literarnih moči, se na nek način dogaja prav to. Minimalističen roman, primeren tudi za uprizoritev pred gledališkim občinstvom, ki se dogaja v dialogu med obtoženim in sodnikom, razkriva zločin in obrazložitev, ne kesanja, premislek, tudi zgodbo o tem, kaj je do tega pripeljalo in sodnikovo končno razsodbo. Tako je toliko bolj to tudi refleksija med zakoni in moralo, nemara še bolj pravilno, da rečemo pravičnostjo. Gre za 353. člen kazenskega zakonika, kratki roman, ki ga je napisal Tanguy Viel in v slovenščino preložil Aleš Berger; izdali so ga, tako kot vse Moderne klasike doslej, pri Cankarjevi založbi. Ta knjiga je druga v tem mojem mini ciklu branj, ki se tako ali drugače pomembno dotikajo tudi sodišč. Roman se pričenja v slogu, ki nam je znan že od Uspavanke, ali prejšnjega Živega peska. To pomeni, da je v čisto mirnem in poetičnem slogu, ki se nemalokrat prikrade v izpoved Martiala Kermeurja pred sodnikom, naš protagonist že v začetku zapisal, kako sta se nekega dne z Antoinom Lazanecom usedla v čoln in odpeljala na ribolov. Na odprto morje, kjer so le še galebi. In tam je Lazanec, po uspešnem ulovu jast
Mrtvi ne umirajo

Mrtvi ne umirajo

MMC Gledamo, 8. avgust 2019 ― Na prvi pogled je novi film Jima Jarmuscha porogljiva klofuta vsem filmofilom, ki velikemu cineastu očitajo pretiran zdrs v bližino mainstreamovskega filma. Izbira ultimativno potrošniškega in množičnega žanra, zombijade, se tako zdi pravzaprav idealna.
še novic